Carlos Sensualchicksonline Adult Sensual Chicks Online Sensual Chicks Online Single Tzh Bigsite A %20legnagyobb %20%C3%A9s %20legjobb %20ingyenes %20porn%C3%B3 %20webhely %20az %20interneten Sensual Chicks Online Vuccineli

Sobota je obetala prekrasno sončno zaveso pred današnjim tušem majskih dežnih kapelj. Odločen sem bil, da tega nikakor ne gre prespati - peti maj je treba zajeti s polno žlico mačjega veselja.

Poletne šlapce, sončna očala, fotoaparat, knjiga za na pot, steklenica hladne vode in ključ od avta, Božo v prtljažnik, jaz na zadnji sedež, Tina na sovoznikovega in preljuba mati za volan. To je bil načrt A. O planu B ali C niti nisem razmišljal, pri meni in z mano gre vedno vse kot po maslu. Via Trst, italijanska pokrajina, mimo Monfalcona in v Gradež.  

Kdor še ni bil v Gradežu, ne ve, da je to ljubko obmorsko mestece, nedaleč stran od prekrasne turkizne Soče, sredi močvirnate lagune, posuto z mondenimi hoteli in urejenimi cesticami. Kljub turizmu, ki med poletno sezono zagotovo poka kot pokovka v tistih, še socialističnih steklenih stojničkah v kinematografih, v samem srcu skriva ljubke trge, po katerih se vijejo opojni vonji morskih dobrot. Borbončice so se mi prav nesramno zasmejale ob pogledu na vse tiste gurmanske jedi na številnih krožnikih, mimo katerih smo šli.

Če še niste bili v Gradežu, dragi bralec, ne veste, da ga obkrožajo čudoviti morski kanali in prav v središču mesteca se namesto običajnega trga razteza majcena marina, ki proti jugu odpira neverjeten pogled na morje. Priboril sem si fotoaparat in škljocal kot najbolj zagrizen turist, kot Kitajci in Japonci, ki se z nasmehom do ušes v Ljubljani slikajo, skoraj da ne, zraven vsakega smetnjaka. Ker je kovinske barve in ker ga lahko uporabljajo le stanovalci s karticami v centru mesta. Kakorkoli že, smukal sem mimo primorskih hišic, po vijugastih ulicah in si skušal zapomniti prav vsako malenkost, ki jo bom pozneje doma delil z Neli. Ta se je odločila, da se bo čez dan raje sončila pri sohappyvem ribniku. Tja namreč, sumim, da zahaja vsako popoldne.

Oči so se mi orosile od omamnega vonja, iz gostilnic dišečih jedi, pomešanega z ostrim vonjem borovcev in morja, do katerega me je ločilo le še par metrov. Še dve ulici in pred mano so bile le še stopnice in znak, na katerem je bil pes, čezenj pa debela rdeča črta. Prepovedano?! Nikakor! Kot zagrizeni turist sem se naredil slepega. Kakšen znak? Nobenega znaka nismo videli, gospod policist. In potem je tam bilo. Morje. Peneči valovi so se valili po peščeni obali in se zgrinjali na plažo, polno pisanih školjk. Ena zraven druge, rdeče kot lava, črne kot oglje, vijolične kot tulipani na domačem vrtu, velike, male, kosmate od morske trave, lepe, grde, z luknjo v sredi, z okrušenim robom, gladke, hrapave, sijoče, kamorkoli sem pogledal same školjke. Ena velika steklena posoda, v kateri ima Tina na polici najrazličnejše školjke s celega sveta, ne bi bila dovolj. Škljocal sem in mahal s fotoaparatom, nabiral školjke in raznobarvne rakovičje klešče, čofotal po vodi, da me je mivka žgečkala po krempeljcih, in vpil Božotu, naj uživa, četudi mora biti privezan na vrvico. Veter, ki je kuštral moje oranžno dlakovje,  me ni niti malo motil. Le hudičevo sem si zaželel sočnega mesa, ki so ga iz školjk že davno tega posrkale ribe. Lisice, vam rečem! Spominjam se, da je nekoč nek družinski prijatelj spekel kapesante, obložene z gamberi ter začinjene s česnom in peteršiljem. Uf, kako sem umiral, ko sem jih jedel!

Toda te školjke me vsaj s svojo lepoto niso prikrajšale. Celo vrečko jih imam, na pultu v kuhinji me čakajo, da jih očistim in prevrem. Potem jih bom nanizal na laks in obesil v svoj mačji kotiček. Na steno nad pisalnim strojčkom bom obesil še slike zagrizenega mačjega turista. To bo moja oaza miru.

Zdaj, ko sem obiskal Gradež, vem, da sobota ni šla v nič. Zajel sem jo s polno žlico in zagrizel v, s soncem obsijano morsko mestece. Zdaj, meseca maja je mestece še dokaj prazno, a po sprehodu mimo hotelov vem, da je v poletni sezoni preplavljeno s turisti. Zagrizenimi. S Kitajske in Japonske tudi, verjetno.

Nedolžni mačkon, kot sem jaz, prisega na spalko, šotor in mačjo ljubico štupo ramo. Poleti mi bo zadišalo kakšno osamljeno obmorsko mestece nekje na jugu Portugalske.  Tam so atlantske školjke, MjaWk!

PiP, Vuccini

Avtor Vuccineli. ob 5/06/2012 08:50:00 PM 0 komentarji

Prijela me je neka čudna evforija po Sinatri. Franku. Domače sem prosil, če mi lahko priskrbijo vso njegovo diskografijo. Pa so me malo čudno pogledali in kajpak poskrbeli za muhastega mačjega princa. Potem sem si izmislil še, da bi moje ušesne bobniče lahko razvajali še Presley in Martin, pa tudi Charles gre dobro v uho. In sem jih dobil, seveda.

Prav veliko ob tej muziki zadnje dni nisem veliko naredil. Fino sem se pretegnil, bi lahko rekli. Oni dan sem šel s Tino in njenimi prijateljicami v Trst. Lepo je bilo, le da sem moral vzeti svoj mp3, ker so se nad mojo glasbo punce zmrdovale. Da so si upale, PHA! Skratka. Izkoristil sem tudi izlet na Zbilje, kamor je šel tudi Božo. Zleknil se je na zadnje sedeže avtomobila in celo pot mu je iz ust molel njegov rožnati jezik. Jaz sem užival v prijetnem vetrcu, ki mi je kuštral irokezo na vrhu betice.

Preostale zadnje dni v aprilu sem lenaril. No, nisem, samo odpočil sem si. Od lova, pohajkovanja, mijavkanja, pisanja. In šivanja. Že nekaj časa sem imel v svojem malem šivalnem planu, da se lotim pisemske torbice iz umetnega usnja, ki ne bo imela ročaja, temveč se bo zgornji del preprosto zvil v nekakšen »ročaj«. In s Tino sva jo s skupnimi močmi le končala. Nekje sredi dela nama je namreč zmanjkalo rjave niti in počakati je bilo treba na delovni dan med prazniki. Zato se je malo zavleklo.

Do danes, ko so iz Vuccinelijeve šivalnice priromale kar tri torbice – Franky z zvitim ročajem, Manny iz navihanega blaga in legendarna Bag of Legends, sicer model iz lanske kolekcije. S Sinatro. Frankom, ja. Krasen zaključek prazničnih dni in ležernega počitka.

MiP, Vuccini

Avtor Vuccineli. ob 5/02/2012 06:22:00 PM 0 komentarji